… zdaj v prehranskih dopolnilih, drugič v veganski prehrani, tretjič v poletnem dopustu, četrtič v kavi, petič v tem, da se odpoveduješ kavi, šestič v tem, da prebiraš vse možne nasvete za boljše življenje, bereš afirmacije, začneš novo telovadbo, se naješ piškotov, hodiš zgodaj spat, se potolažiš z odhodom v McDonald’s…
Vedno iščeš nekaj, kar te bo rešilo? Nekaj kar bo končno tisto pravo, kar ti bo prineslo materialno in duhovno zadovoljstvo.
To ne obstaja in takoj ko prenehaš to iskati, to najdeš. Že Buddha je govoril o tem, kako je želja po nečem vzrok vsega nezadovoljstva. Vedno si želimo tisto česar nimamo, to je zakon vesolja, ki se med drugim kaže tudi v nevidnem zakonu ekonomije, ko je tisto, česar je malo (npr. zlato), vredno več kot tisto, česar je v obilju.
Ko ješ zdravo in si lahkoten v telesu, si želiš pice, ko poješ pico, si želiš imeti lahkotno in čisto telo. Vedno si nekaj želiš in vedno iščeš tisto, kar bo pa končno tisto, ki te bo osrečilo. Tako prehajaš iz enega ekstrema v drugega.
Iščeš izhod na levi, na desni, ves čas is neskončno blizu, da ga najdeš, pa vedno se ti za las izmakne…in ponovno se prikrade upanje, morda pa tokrat, poizkusimo še to in to, morda me pa tukaj čaka sreča.
Ves čas želiš, da bi bil nekje drugje, spomniš se mladih let, kako je bilo vse lahkotno. Pomisliš na prihodnost, kako bom dosegel to in ono. Vedno želiš nekaj, le tega kar je tukaj in zdaj ne, ker to že imaš. Želiš pa si vedno nekaj drugega, česar nimaš.
Dokler ne obupaš in spustiš. Takrat dojameš o čem je govoril Buddha. Takrat dojameš kaj je cilj vseh (strogih) duhovnih praks – to, da jih opustiš, ali jih ne opustiš. Takrat dojameš, da je cilj to, da cilja ni. Dojameš to, da si boš vedno nekaj želel, nekaj česar nimaš. Da nima smisla, da si nekaj želiš in da nima smisla, da se neki želji upiraš. Da je OK, če si želiš in da je OK, če si ne želiš. Da je OK, če se držiš in da je OK če spustiš. Da je OK, če poješ pico in da je OK, če se ji odrečeš. Da si nima smisla želeti in da se nima smisla želji upirati.
Tukaj si v tem telesu, izkušaš materialno realnost. Ta realnost ne mora obstajati brez nasprotij, saj edino tako lahko izkušaš samega sebe – saj si vse samo ti! V enosti ni izkušnje, saj ni nasprotij, je samo ENO. Če želiš izkušnjo se moraš razdeliti na levo in desno, na zgoraj in spodaj, na hladno in toplo, na človeka in drevo. Preko nasprotja lahko izkušaš, drugače ne moraš. Edino tako, da samega sebe razcepiš na različne oblike in stanja, lahko izkušaš sebe v različnih oblikah.
Na tak način nastanejo nasprotja in zato obstaja bolečina, vojne, smrt. Brez smrti ni življenja, brez bolečina ni užitka. Temu se ne moremo izogniti, pa čeprav bi se radi. Enako kot se ne moremo izogniti temu, da si bomo vedno nekaj želeli, še posebej tisto česar nimamo. Ko nimamo denarja si želimo denar, ko imamo denar si želimo več prostega časa.
Ko sprejmemo, da je vse samo čudovita igra neskončnih izkušenj se prepustimo plesu nasprotij, želja, odrekanj, ljubezni, razočaranju, življenju, smrti, veselju, žalosti, zimi, poletju, soncu, dežju…prenehamo si želeti in prenehamo si ne želeti, na koncu pa še opustimo prenehanje in se na široko zakrohotamo, si kaj zapojemo, zaplešemo ali zaigramo…saj je to edino zdravilo za srečno življenje.
Ta zapis je bil namenjen zame, delim pa ga z vami, morda še komu pride prav.